Kako podjetniki preživijo praznike

Ja Velikonočni prazniki so za nami. Ta blog ima 5 dnevno zamudo z razlogom.

ZAKAJ?

Ker sem kot podjetnica dala prednost sebi! Dala prednost družini.

Že 6 let je od kar z možem vodiva družinsko podjetje njegovih staršev.

Že šest let od kar je podjetništvo in s tem naš biznis glavna tema vsakega dne in tudi vseh preteklih praznikov.

Še posebaj pred vsakimi prazniki je vse bolj tempirano, saj je potrebno vse zaključiti, računati na delovni čas proizvodnje, transporta in s tem dostave pivovarne Brewiks našim strastnim pivovarjem.

In verjemi, moja misel na praznike je bila vsako leto velik stres. Ko sem vse uredila v proizvodnji, pa me je vedno čakal še kaos doma. Gospodinjska opravila, priprava vsega. Možgani v polnem delovanju. To-do lista do neba. Povrh, pa sta otroka tako vesela, ker bomo skupaj, kar zahteva z majhnimi otroci še več energije, saj te hočejo imeti ob sebi ves čas.

Ja, to je življenje v podjetništvu. Kdaj je čas za off? Kje je gumb, da se ugasneš? Ustaviš?

Ti prazniki so bili drugačni. Moj I phone je sameval na pisalni mizi cele praznike. Moj perfekcionizem je bil le na 40 %. In veš kaj? Vse je bilo ok! Nič ni manjkalo! Imela sem se odlično!

Imela sem se čas naspati v kosu 10 ur. Spiti v miru čaj. In najpomembnejše se veliko smejati. Smejati se z družino, z otroci, sama s seboj.

Ko pogledam nazaj si nisem nikoli dovolila, da bi se res smejala. V podjetništvu moraš biti resen. Da te jemljejo resno. Še posebaj nas mlade ženske v moškem svetu biznisa. Ni časa za zabavo. Delo, delo in delo od jutra do večera v službi, kot doma. Dokazuj se v službi, da zmoreš. Dokazuj se doma, da si dobra gospodinja, dobra žena in še dobra mama. Že pisanje tega stavka me je utrudilo (hehe).

In ko sem bila v takšnem programiranju, so se moja čustva izklopila. Bila sem vedno disocirana, neprisotna. Vedno v prihodnosti, kaj vse moram še narediti. In v kritiziranju, zakaj to nisem še naredila. In ja spomini se niso imeli časa ustvariti. Razen tistih, da sem nesposobna, ker nisem vse naredila. To je tisto, ko pravijo. Delaš in delaš in ko se ustaviš, se vprašaš, kako sem sploh do tu prišel?

Ne dovolite, da vam življenje tako spolzi iz rok. Nikoli ne vemo, kako dolgo bomo živeli. Prišli smo na svet z omejenimi dihi. In res ne vemo, kdaj bomo zajeli zadnji dah.

Kar pa vemo je, da lahko vsak dan začnemo znova. Ga živimo, kot da je zadnji in planiramo, kot da bomo živeli 120 let. Zajamemo življenje s polno žlico.

Ja, mogoče zdaj, ko bereš misliš: “Zame je že prepozno. Jaz tega ne zmorem. Moje okoliščine so drugačne.”

Pa so res?

Naj ti povem skrivnost:

To govori tvoj Ego, to govori tvoj mali glasek, ki ga imaš med levim in desnim ušesom. Tisti, ki hoče da ostaneš v coni udobja. Tisti, ki mu je fino, da se nič ne spremeni.

Ne daj se. Vreden si več kot si misliš. Si dovolj, takšen kot si že sedaj. Lahko si ustvariš, karkoli si tvoj um zamisli. Če je možno v domišljiji, je možno tudi v realnosti.

Na tebi je, da nekaj spremeniš.

Na tebi je, da prevzameš poveljstvo nad svojim življenjem.

Hočeš imeti čas za spanje? Pojdi prej spat!

Hočeš imeti čas za branje knjige? Beri 1 stran vsak dan!

Hočeš imeti jutranjo rutino? naj ti služi moj Nenavadni priročnik jutranje rutine: Moje boljše življenje se začne z jutrom

Hočeš imeti več časa zase? Vzemi si ga!

Razumeš? Ti si ta ključ! Ti si ta ključni faktor za spremembo!

Ne čakati na dovoljenje iz okolice, ker ga nikoli ne bo! Verjemi, čakala sem sama predolgo celih 32 let.

VZEMI ŽIVLJENJE V SVOJE ROKE!

Ne glede iz kakšne življenjske situacije prihajaš danes imaš dve možnosti.

PRVO:

Da se smiliš sam sebi in si venomer govoriš: “Tako pač je. Življenje je borba. Drugi imajo lahko vse, ker so…”

“Jaz ne morem zaradi mojih okoliščin ali jaz ne morem, ker ni bilo še tako narejeno. Ali jaz ne morem zaradi moje preteklosti. Nimam jaz te sreče!”

Lahko privlečeš na plano vse izgovore na tem svetu. Lahko ti je najtežje na tem svetu, ampak ne boš se premaknil nikamor, če boš živel v svoji bolečini. S tem se odločiš, da boš živel v bolečini za vedno. S ponavljanjem razlogov, zakaj ne moraš uspeti, zakaj ne moreš iti naprej. Misliš in verjameš, da te življenje tepe. Da se življenje dogaja tebi.

DRUGO:

Vzameš življenje v svoje roke! Greš naprej v svojem življenju. Pustiš za seboj vse izgovore. Pustiš to zgodbico za sabo.

Uporabiš to bolečino kot razlog, zakaj se moraš spremeniti. Uporabiš bolečino za svojo moč. Iščeš samo možnosti.

Ko ti stvari ne gredo po tvoji želji, ne rečeš: “ZAKAJ JAZ!!!”

Ampak zaupaš in vztrajaš, ker veš, da ima universe/bog boljši plan od tebe. Nikoli ti ne bo dal, več kot lahko preneseš.

Da razumeš, da se življenje dogaja zate. Da se odločiš, da postaneš vse kar si lahko. Da v tem življenju postaneš najboljša različica sebe. Da delaš na sebi in rišeš na platnu življenja svojo mojstrovino.

KAKO LAHKO TO NAREDIŠ?

✅Da si postaviš ambiciozno zastrašljive cilje. Mej ni, razen tistih, ki si jih postavimo sami.

✅Poiščeš pomoč v knjigah, na seminarjih, z mentorjih, in coachih, da ti dajo primerno podporo in znanje, da boš naredil preskok v krajšem času!

✅Narediš vse kar je potrebno, da se spraviš v akcijo in osvojiš svoj cilj.

Ja, tudi tisti, ki je bil videti na začetku nemogoč!

✅Spremeniš svoj tok življenja kot ga sam hočeš.

Zavedaj se. Sreča prihaja iz tebe.

Ne pričakuj, da boš srečen, ko bo okolica drugačna. Ko se bo partner spremenil. Ko se bo spremenila ekonomija. Ko se bo spremenil šef, itd.

Ne išči sreče v okolici. Sreča je že v tebi.

Zavedaj se tudi, da nikoli ne boš srečen, če boš obsojal druge.

Ko obtužuješ druge, zahtevaš, da se oni spremenijo. Drugi se ne bodo spremenili.

Ti se moraš spremeniti najprej.

Potem pa se res zgodi, da okolica in ljudje ali spremenijo pristop do tebe ali pa odidejo iz tvojega življenja. Definitivno pa pridejo novi.

Dejstvo pa je, da so nam ljudje ogledala.

Če reagiraš na njihove reakcije: negativno z jezo, s frustracijo ali žalostjo. So zate tam, da ti pokažejo, na čem moraš delati sam. Kaj moraš popraviti na sebi.

Če reagiraš na njihove reakcije: pozitivno, ti kažejo, kaj lahko dosežeš sam. Kaj je že v tebi in spi.

Tako sprejmeš odgovornost zase. In postaneš kapitan svoje ladje.

Zapomni si, ko pa sprejmeš odgovornost, prosim ne se samokritizirati!!!

Ko te napade trenutek, da bi se žalil, jezil nase, se krivil…

SI POVEJ TA STAVEK:

V tistem trenutku sem naredil največ kar sem lahko, s trenutnim znanjem, ki sem ga imel do takrat.

ZAPOMNI SI:

SI DOVOLJ ŽE ZDAJ!

in RAD SE IMEJ.

Od mojega srca do tvojega!

P.S: OPOZORILO: Ker pišem bloge v navalu navdiha največkrat ponoči ali čez dan z otroci, znajo tu pa tam ponagajati tipkovniški škrati 🙂

Dodaj odgovor

Close Menu
×

Cart