ČE HOČEŠ BITI TOP DIREKTOR, USPEŠEN LASTNIK IN VIZIONAR, POTEM SI PREBERI TO…

“If you conquer yourself, then you conquer the world.” Paulo Coelho

Kako zanimivo je to, da voditelji kaj hitro pozabimo na izpopolnjevanje v osebni rasti.

Če bi vas vprašala: Kaj je tista izobrazba, ki naredi odlično vodjo? Kaj bi odgovorili?

Le malo ljudi bi odgovorilo, da je osebna rast posameznika, managerja, direktorja, lastnika in vizionarja najpomembnejša!

Dejstvo pa je, da pravilen mindset prinese 80 % poslovnega uspeha in le 20 % uspeha zaradi strategij.

Pa vendar smo le z osebno rastjo, z zavedanjem samega sebe, s spoznavanjem sebe, lahko najboljši voditelji, podjetniki, starši, partnerji in prijatelji.

Če razumemo sebe, kaj nas ovira in zakaj delamo kar delamo, razumemo cel svet.

Zakaj in kako odreagiramo v stresnih situacijah, ko mimogrede kdo aktivira naša negativna sidra in stara prepričanja?

Odgovor na to nam veliko pove o nas samih.

Področja na katera ne bi smeli samo pozabiti, odreagirati, se kritizirati ali biti besni!

Ampak se vprašati: Od kje to izvira? Kdaj v otroštvu sem se počutil enako?

Le tako odpravimo vzroke, stare vzorce in postajamo z leti boljša različica sebe.

Vem, da se sliši smešno, toda vsi smo otroci v velikih telesih na velikem peskovniku.

Zakaj po mojem mnenju nastanejo konflikti?

·Ker se ne počutimo ljubljene, slišane, sprejete, spoštovane in priznane.

·Ker vsak posameznik govori svoj notranji jezik skozi svoje izkušnje in doživetja. Ima svoja negativna sidra. In ne glede kdo jih sproži, te popeljejo čustva v tisto čustveno stanje takrat.

·Ko so čustva na višku, ineligenca pade.

·Ker si ne prisluhnemo med seboj a govorimo o isti temi! Za nekoga je številka, ki jo gleda 9. Za nekoga pa iz njegovega zornega kota številka 6. Kateri ima zdaj prav?

·Ker ego prevladuje situacijo! Ego pa ima nalogo imeti vedno prav.

·Ker smo si različni in ne razmišljamo enako. Lahko gledamo eno isto sliko. In vsak bo videl drugačno situacijo iz nje. A hkrati pričakujemo od ljudi, da nas razumejo. Da nam berejo misli.

Ja in to nas vse ovira, da bi stopili korak naprej, si verjeli, da zmoremo in nekaj velikega naredili!

Če je naš um sposoben narediti konstrukt v mislih, je dejstvo, da smo sposobni narediti to tudi v realnem svetu.

Nekdo je enkrat pomislil, kako lepo bi bilo imeti svetlobo v prostoru, in ta-da.

Iz ognja se je razvila sveča, iz sveče žarnica, iz žarnice LED svetilka in itd. Samo zato, ker je nekdo videl vizijo in jo dobro predstavil naprej.

Ne dolgo nazaj sem verjela, če bom imela vse možne cerifikate, diplome vseh poslovnih/podjetnih/managerskih šol, da bom odlična voditeljica. Da mi bodo verjeli in sledili. Takrat sem pričakovala in verjela le v zunanje pohvale. Katere pa seveda niso nikoli prišle!

Sama pa sem bila sebi največji kritik in sodnik. Največji ubijalec sanj.

Začeti sem morala delati na sebi.

Najprej sem morala vzljubiti sebe. Verjeti sebi, da sem dovolj. Verjeti sebi, da imam odlično idejo. Verjeti sebi, da sem sposobna. Verjeti sebi, da sem lahko uspešna v moški industriji, čeprav sem ženska. Pohvaliti sama sebe. Postati sem morala najboljša različica sebe.

Če ne Jaz, Kdo?

Če ne Zdaj, Kdaj?

Začela sem se spraševati:

Zakaj se bojim komunicirati?

Zakaj se bojim predlagati moje ideje?

V mislih sem imela vedno črn scenarij. Brezveze, da sploh kaj povem, saj me bodo preslišali ali pa takoj zatrli. Kaj pa ta bjonda ve! Od kje ji takšne ideje. To je nemogoče. Pripravljala sem se za neuspeh in neuspeh sem tudi požela.

Največji kritik sem bila sama sebi. Največji dvomilec sem bila sama.

In od kod strah pred neuspehom kot strah pred uspehom?

Od kje se je vzel?

To pa sem odkrila predkratkim, na izjemnem Ameriškem izobraževanju v Indiji.

Ves ta čas me je zamrzoval dogodek izpred 18 let. Naj te popeljem čez::

Bila je spomlad 2002. Po šoli sem se pripravljala za drugo avdicijo pevskega tekmovanja Pop Stars. Okoli mene se je slišalo petje iz vseh strani. Vsak je vadil svojo pesem. Spraševala sem se, ali bom dovolj dobro odpela?

Vrata avdicije so se odprla, stopila sem v dvorano in se spustila po stopnicah vse do prvih vrst, kjer smo vsi nastopajoči sedeli.

Poklicali so moje ime. Moje srce je začelo biti hitreje.. Roke so postale potne, usta popolnoma suha. Niti ne vem, kako sem se znašla pred žirijo z mikrofonom v roki. Oderski žarometi so slepili moj vid.

Moja pesem se je začela predvajati in jaz sem začela peti. Nič več me ni bilo strah, prepustila sem se glasbi in uživala v pesmi. Ko je prihajal čas refrena sem začela peti višje note in sredi refrena mi je glas odpovedal. Naredila sem čuden zvok.

Počutila sem se grozno. Počutila sem se tako osramočeno. Najraje bi se le vgreznila v zemljo. Jaz sem bila čisto zmrznjena. Niti premekniti se nisem mogla. Slišala sem režijo, katera mi je govorila, da lahko zapojem še enkrat, da mi dajo priložnost še enkrat, s pesmijo iz prve avdicije. Slišala pa sem tudi smeh iz dvorane.

Odložila sem mikrofon in hitro stekla po stopnicah, čimprej iz dvorane. Zaprla sem vrata.

Počutila sem se nesposobno. Počutila sem se osramočeno.

Zaprisegla sem sama sebi “Nikoli več na oder, nikoli več nastopati!”

Ta dan sem sama sebi vzela moč, svojo karizmo, svoj potencial. Odvzela sem si svoj glas in si dala štempiljko manjvrednosti in nisem dovolj dobra!

In res sem se vseh 16 let tega pošteno držala. Nikoli hotela pred kamero, nikoli na oder, nikoli več pela, tudi za rojstne dneve v družini sem le potihoma momljala.

Ne glede kakšne dosežke sem od takrat dosegala, se jih nisem nikoli res resnično veselila. Le čakala sem, kdaj bo mimo, češ da bi lahko to vendar bolje izpeljala in samo gledala sem v prihodnost kaj vse me še čaka.

Se zdaj sprašuješ kakšne veze ima sedaj petje z vodenjem podjetja?

Naj ti objasnim:

Sama sem velika Vizionarka. Včasih se počutim kot sam Steve Jobs. Moje vizije delajo revolucije v kraft pivovarstvu.

Pa vendar sem pred 6 leti le težko povedala in prenesla svoje vizije, svoje sanje naprej v podjetju. Nisem hotela prelomiti obljube s seboj. In zato sem vedno onemela, ko je bilo potrebno govoriti.

Ker je moja knjiga vizij polna idej za prihodnost. Odličnih idej, ki bodo reševale mnogo izzivov človeštva, pa vendar si jih nisem upala predstaviti jaz. Ko so bili žarometi osvetljeni name, sem jaz zamrznila.

Kako mi je vendar uspelo?

– Morala sem se najprej naučiti sprejeti sama sebe, takšno kot sem.

– Prenehati poslušati negativne osebe in kritike. S čimer me je moj Ego hranil in hkrati varoval, da se ne bi premaknila iz cone udobja.

– Začela sem spreminjati moj midset (Jutranja rutina za možgančke z Nenavadnim priročnikom jutranje rutine: Moje boljše življenje se začne z jutrom je obvezna oprema)

– Zgledovati sem se začela le po ljudeh in poslušati nasvete le od ljudi, kateri so dosegli to kar sama hočem.

– Motivirati sem morala sebe in motivirati ostale.

– Postala sem zelo produktivna z odličnimi triki za večjo produktivnost doma kot v službi.

– Naučila sem se veščin marketinga in prodaje, da sem lahko idejo prenesla naprej.

– Najti sem morala ponovno svoj glas.

– Premagati sem morala strah pred javnim nastopanjem.

– Naučila sem se biti trener/mentor/učitelj.

Vsak velik vizionar je mogel biti odličen generator idej, motivator, imeti pozitiven mindset, verjeti vase, imeti neomajno moč vztrajanja, biti odličen govorec, mojster javnega nastopanja, odličen v marketingu in prodaji ter odličen učitelj, da se je njegova vizija uresničila.

Pod tem se tudi sama podpišem.

Do naslednjič,

Dodaj odgovor

Close Menu
×

Cart